Ko sem pomislil na svojo babico, je bila to vedno oseba, ki se je zelo rada smejala, ter si je vedno vzela čas za kakšen pogovor. Prav spomnim se namreč časov, ko sem se lahko z mojo babico pogovarjal tudi po ure, kajti zanimalo jo je čisto vse, ter je vedno rada prisluhnila kakšni zgodbi. Ampak to pa se je nato kar naenkrat čisto spremenilo, kar me je precej zaskrbelo. Opazil sem namreč, da se je začela držati precej zase, najbolj pa mi je bilo čudno to, da se ni več rada pogovarjala. Tudi ko sem jo kdaj poklical preko telefona, sem opazil, da skoraj nič, kar sem ji rekel ni slišala. To pa me je začelo tedaj res skrbeti. 

Ko pa sem se pogovoril s svojimi domačimi, so mi rekli, da jo je začel počasi zapuščati sluh, oziroma se je ta konkretno poslabšal. Tedaj mi je nemudoma na misli prišel slušni aparat, ter sem to takoj predlagal. A o tem so mi rekli, da ni želela niti slišati. Moja babica je bila namreč vedno tista oseba, ki se res ni želela odpraviti do kakšnih zdravnikov. Te so jo prav strašili, pa čeprav je šlo za preprost slušni aparat, za katerega bi ji le preverili sluh, ter bi ga dobili. Zato sem se odločil, da se en dan usedem z njo in pogovorim. Takrat sem ji torej predlagal slušni aparat in ji razložil, da takšen pregled ne bi bil nič strašnega. Tedaj se je precej upirala, ampak mi je na srečo vseeno uspelo, da sem jo prepričal. 

Ko pa je nato pridobila svoj slušni aparat, pa se je vse spremenilo. Prav spomnim se tistih prvih trenutkov, ko je bila čisto vesela, da spet sliši normalno. Tako se je začela končno spet pogovarjati in je postala tudi veliko bolj zgovorna in vesela.