Prijateljica mi je pripovedovala, kako je vedno občudovala jahanje konjev a si tega ni upala poskusiti. Doma je bila na vasi, kjer so njihovo hišo obkrožale njive in travniki. Ob vikendih je vedno opazovala jahanje konjev v skupinah ob reki. To jo je pomirjalo in dajalo prijeten občutek.

Ko je bila že odrasla, se je odločila, da bo enkrat poskusila z jahanjem. Potem se je enkrat prijavila na šolo jahanja in končno je prišel trenutek, ko je sedla v sedlo. Seveda se je pred tem seznanila s konjem in ga spoznavala. Nekajkrat ga je celo skrtačila in mu dala jest. Ko je sedela v sedlu na konju so jo preplavljali mešani občutki. Malo strahu in malo navdušenja. Trener ji je dal še zadnje napotke in počasi je konj zakorakal po potki. Prijateljica je rekla, da se tega občutka ne da opisati z besedami. To željo je gojila že iz otroških let. Tako je hodila na jahanje in vsakič je imela več izkušenj. Spoznala je, da jo konj čuti, kadar ni sproščena. Trudila se je, da se je sprostila preden je šla na ježo, saj je opazila, da je konj zmeden, kadar ima na tak šen dan. Ona in konj sta postajala povezana. Čutila je, da ji konj zaupa in postala sta vedno bolj povezana. Ko se ji je zdelo, da si s konjem zaupata in se zadosti poznata, ji je trener predlagal, da naj gre v galop. Zopet je dobila malo treme a si je hitro zbrala misli in samozavestno pognala v galop. To je bil višek njenega doživetja.

Opisovala je občutek hitrosti in popolnega nadzora in tega občutka ne bo nikoli pozabila. Sedaj je že izkušena in jahanje ji predstavlja zapolnitev sebe. Rekla mi je, da jahanje konjev ni samo šport ampak odnos. Njen konj ji je kazal kdaj je raztresena in nesigurna.